O nas | Kontakt
Koledar
torek, 7. februar 2017

NAREČNA RAZNOLIKOST V OKOLICI KOPRA (Dekani, Hrvatini, Škofije)

Doc. dr. Suzana Todorović

Knjiga, ki je izšla pri Založbi Libris, se posveča narečni raznolikosti v okolici Kopra in dopolnjuje spoznanja o jezikovni podobi slovenske Istre, ki so bila podana v knjigah Narečno besedje piranskega podeželja (2014), Šavrinsko in istrskobeneško besedje na Piranskem (2015), Slovensko istrsko izrazje v zaledju Kopra (2015) in Narečje v Kopru, Izoli in Piranu (2016).

 

Narečno besedje in besedila v knjigi smo pridobili izključno med terenskim raziskovanjem v treh krajih v okolici Kopra ‒ v Dekanih, Hrvatinih in na Škofijah. Pri raziskavi je sodelovalo enajst domačinov, ki se sporazumevajo v narečni govorici svojega kraja.

Jezikovna slika Koprskega je izjemno bogata, saj na zelo majhnem območju soobstajajo številni narečni govori, ki pripadajo dvema jezikovnima družinama – slovanski in romanski. Na območju občine Koper govorijo Istrani šavrinske in rižanske govore slovenskega istrskega narečja ter istrskobeneško narečje, ki ga sestavlja mestni govor Kopra s pripadajočimi okoliškimi istrskobeneškimi različicami (na primer v Šalari, Bertokih, na Škocjanu).

V okolici Kopra se domačini sporazumevajo v istrskobeneških in rižanskih govorih ter, kot je pokazala raziskava, v različku tržaške italijanščine, ki ga govorijo romansko govoreči prebivalci Hrvatinov. Dekanski in škofijski govor pripadata rižanski podnarečni skupini, hrvatinski pa – če upoštevamo dejstvo, da gre za govor, ki ga govorijo v Istri ­ istrskobeneškim govorom, če pa sledimo kriteriju fonetičnih posebnosti, tržaški italijanščini.

Rižanske govore Koprskega družijo skupne glasoslovne značilnosti, a je vsak posebej samostojen jezikovni sistem; na njihovo raznolikost so vplivali govori sosednjih krajev, zgodovinske meje (vas Škofije je na primer po drugi svetovni vojni ločila Morganova linija), geografski položaj in dostopnost med vasmi, stiki vaščanov z obalnimi mesti in drugimi kraji v Istri.

Raznolikost v okolici Kopra prikazujemo z besedjem in besedili dveh govorov, ki spadata v isto slovensko podnarečno skupino, ter z besedjem, besedili in slovnico enega istrskobeneškega govora, ki ga (na novo) umeščamo v jezikovno sliko koprske okolice.

Dekani, Hrvatini in Škofije so tri stične istrske vasi ‒ s številnimi jezikovnimi podobnostmi in prav tolikšnimi razlikami ‒, ki z drugimi slovanskimi in romanskimi narečnimi govori tvorijo izjemno kulturno in jezikovno bogastvo v delčku istrskega polotoka.

  doc. dr. Suzana Todorović

 

Narečna podoba slovenske Istre in okolice Kopra

V slovenski Istri govorijo Istrani slovanskega (slovenskega) izvora slovensko istrsko narečje. Logar (1996, 403–404) je govore tega narečja razdelil na dve narečni podskupini – rižansko in šavrinsko, mejo med njima pa postavil po črti Koper–Marezige–Zazid. V predhodnih raziskavah (prim. Todorović, 2015a in Todorović, 2015b) smo opozorili, da izhodišče meje ne more biti Koper, saj tu Istrani govorijo le istrskobeneško narečje. Primernejše izhodišče je zato kraj Bertoki pri Kopru, kjer domačini govorijo slovensko narečje rižanskega tipa, ki je razširjeno v zaledju in v okolici mesta Koper. Šavrinsko podnarečje govorijo Istrani, ki živijo v globljem zaledju oziroma podeželskem predelu Kopra, Izole in Pirana.

V predhodnih raziskavah smo tudi opomnili, da v Kopru, Izoli in Piranu ter v krajih, ki ležijo ob teh mestih (Portorož, Lucija, Strunjan, Seča, Sečovlje, Parecag, Dragonja, Dobrava pri Izoli, Jagodje, Bošamarin, Kampel, Šalara, Škocjan, Bertoki – Prade, Valmarin – del naselja Spodnje Škofije, Ankaran, Barizoni, Kolomban, Cerej, Premančan in Hrvatini), Istrani romanskega (italijanskega) izvora govorijo le istrskobeneško narečje[1] (Todorović, 2015a, 52–53; Todorović, 2016, 53).

Iz navedenega izhaja, da v slovenski Istri sobivata dve narečji – istrskoslovensko in istrskobeneško. V Kopru in njegovi okolici (z izrazom »okolica« razumemo neposredno zaledje Kopra) domačini govorijo istrskobeneške in/ali rižanske govore.

Narečni govori nekaterih krajev slovenske Istre (Koper, Izola, Piran idr.), Furlanije-Julijske krajine (Trst, Milje idr.) in regije Veneto (Benetke, Padova, Vicenza idr.) sodijo v beneško narečno skupino italijanskih narečij. Za romanske govore v Istri, ki izhajajo iz beneščine oziroma benečanščine, se je uveljavilo poimenovanje istrskobeneško narečje (it. knjiž. istroveneto ali dialetto istroveneto), tj. različica beneškega narečja v Istri.

Za narečni govor Trsta in Milj, ki prav tako izvirata iz beneščine, sta se v jezikoslovni stroki uveljavili poimenovanji tržaška italijanščina (it. knjiž. triestino) in miljski govor (it. knjiž. muggesano). V knjigi Šavrinsko in istrskobeneško izrazje na Piranskem (Todorović, 2015a) smo določili zahodno mejo slovenskega istrskega narečja in govor kraja Hrvatini vključili v območje govora istrskobeneškega narečja. Čeprav smo v tem govoru slišali nekatere posebnosti tržaške italijanščine, smo upoštevali dejstvo, da gre za istrski govor beneškega izvora, tj. istrskobeneški govor. Domačini v tem kraju so nam povedali, da svojemu narečju pravijo dijaˈleto trijeṡˈtin ‘tržaško narečje’. Razložili so tudi, da so bili prebivalci tega kraja vedno povezani le s Trstom in tržaško narečno govorico, katere različico tudi sami govorijo. V predhodnih raziskavah smo že zapisali, da je na slovenske in beneške govore v Istri vplivala tržaška italijanščina, posebno med 19. in 20. stoletjem, ko je Avstro-Ogrska proglasila Trst za glavno pristanišče svoje monarhije (prim. Todorović, 2016, 35). Iz narečnega materiala, ki smo ga pridobili v Hrvatinih, je razvidno, da je bil v tem kraju vpliv tržaške italijanščine veliko večji. Miljske hribe so namreč okoli 16. stoletja poselili tudi romansko govoreči Furlani in Benečani (Leander Cunja in litteris, 2016).

Za narečni govor Hrvatinov v knjigi ne uporabljamo poimenovanja »tržaška italijanščina«, saj menimo, da z njim lahko označimo le govor mesta Trst in njegove bližnje govore, kar pa ne izključuje dejstva, da je na hrvatinski govor različica tržaške italijanščine. Za ta govor uporabljamo poimenovanje narečni govor Hrvatinov ali hrvatinski narečni govor. Umestitev narečnega govora kraja Hrvatini v istrskobeneško narečje je sicer utemeljena, saj gre za beneški govor, ki ga govorijo v Istri, kar ne velja za tržaško italijanščino, ki sicer sodi v beneško narečno skupino, a mesto Trst ne leži na istrskem polotoku.

Preliminarna primerjalna analiza istrskobeneškega (prim. Todorović, 2016) in hrvatinskega besedja je pokazala,[2] da se hrvatinski govor razlikuje od istrskobeneških govorov Kopra, Izole in Pirana predvsem v širini/ožini naglašenih samoglasnikov in v rabi zlitnika c, ki ga drugi istrskobeneški govori v slovenski Istri ne poznajo.

Analiza v vprašalnici zapisanih narečnih besed je pokazala, da je v govoru Škafjotov več romanskih izrazov kot v govoru Pisjanov. Ker bi bila predstavitev rezultatov celotne analize za monografsko delo preobsežna, bomo prikazali le izraze iz pomenskih polj običaji in institucije in poklici, za katere Pisjani uporabljajo domače besede (redko tudi romanske sopomenke), Škafjoti pa romanske besede (redko tudi domače sopomenke).

Čeprav smo govorce izbrali zelo skrbno, je bilo ‒ pričakovano ‒ v njihovem govoru opaziti vpliv pogovorne slovenščine in italijanščine. Med pogovorom so informanti pogosto sami opazili rabo nenarečne besede in jo nadomestili s primernejšim, narečnim izrazom. Med raziskavo smo opazili, da se vsi trije narečni govori ohranjajo tudi v pesmih, pripovedih in ljudskih modrostih, zato smo izbrana besedila ‒ z zavedanjem, da je v njih skrita zakladnica istrske nesnovne kulture ‒ zapisali.

Zapisovanje narečnih besed in besedil, pridobljenih od pristnih govorcev, je danes še redko garaško delo peščice slovenskih dialektologov. Osrednje delo dialektologa je ‒ kot implicira že sama jezikoslovna veda ‒ proučevanje dialektološkega gradiva na različnih jezikovnih ravninah ter iskanje zakonitosti, posebnosti in raznolikosti v narečnih govorih. Poleg omenjenega kompleksnega in specializiranega dela je za ohranjanje slovenske jezikovne identitete ter ohranjanje narečij v pisni obliki enako pomebno stalno in sistematično terensko dialektološko raziskovanje, ki se mu danes žal posveča premalo slovenskih dialektologov v posameznih regijah.

Naloge sodobne slovenske dialektologije bi morale biti v enaki meri usmerjene k analizi že zbranega narečnega gradiva in – zaradi potrebe po ohranjanju slovenske kulturne dediščine v pisani obliki – zapisovanju narečnega gradiva. Izredno pomembno je delo tistih narečjeslovcev, ki bodo še danes in jutri, tik pred še intenzivnejšim vdorom pogovornega jezika in stapljanjem narečnih govorov, še uspeli zapisati dragocene značilnosti še obstoječih narečnih govorov.

Nezanimanje dialektološke stroke za klasično terensko raziskovanje lahko v prihodnosti povzroči nepopravljive vrzeli v slovenski dialektologiji, saj so številni dragoceni slovenski narečni idiomi še slabo raziskani.

Jezik se iz dneva v dan spreminja, prav tako njegovi narečni različki. Z vsakim rojstvom in smrtjo člana neke jezikovne skupnosti jezik pridobiva in izgublja posebnosti, zato ga je potrebno pogosto in sistematično beležiti.

 

[1] Istrobeneščina je narečje romanskega – beneškega izvora, ki se je v Istri začelo razširjati od 10. stoletja dalje, intenzivneje pa po letu 1420, ko je Beneška republika prekrila obstoječe istriotske govore v Istri in se uveljavila kot glavni istrski sporazumevalni jezik.

[2] Natančna primerjalna analiza bo predmet naših prihodnjih raziskav.