O nas | Kontakt
Koledar
petek, 10. februar 2017

NAJDRAŽJA JE VODA, KI JE NI

Kot kažejo trendi zmanjševanja padavin, rasti temperatur in izhlapevanja, lahko v prihodnje pričakujemo manj vode v strugah in na izvirih, zato bodo zadržane padavine še kako dragocene.

doc. dr. Valentina Brečko Grubar

Oddelek za geografijo UP Fakultete za humanistične študije je v ponedeljek izvedel okroglo mizo z nadvse pomembno temo, z naslovom Bo razsoljevanje morske vode v prihodnosti zagotovilo oskrbo z vodo v slovenski Istri? Zaključki so naslednji.

Razsoljevanje je po podatkih Rižanskega vodovoda Koper še »v povojih«, odprtih ostaja veliko vprašanj in zagotovo bo trajalo več let, da se bodo uredile tudi formalnosti za umestitev v prostor in obratovanje. Za presojo projekta razsoljevanja je bilo seveda še prezgodaj, želeli pa smo si pridobiti vsaj osnovne informacije.


Govorniki okrogle mize

Prof. dr. Mitja Brilly s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani (UL FGG)  je predstavil napredek v tehnologiji razsoljevanja in znižanje stroškov, vendar nas z mnenjem, da je možno negativne vplive na okolje v veliki meri omejiti, znanje in tehnologija sta namreč zelo napredovala, in da bo potrebno za oskrbo z vodo tudi »nekaj žrtvovati«, ni prepričal o razsoljevanju kot pravi izbiri za reševanje vodooskrbe v slovenski Istri.

Slanost vode, ki bi se iz razsoljevalne naprave vračala v morje, bi bila namreč vsaj dvakratna, torej nad 70‰, vsebovala pa bi tudi kemikalije, ki se uporabljajo v postopku priprave vode. Eno in drugo bi škodovalo življenju v morju, zlasti na morskem dnu (slana voda bo namreč potonila in odtekala pri dnu), na kar je posebej opozoril izr. prof. dr. Vlado Malačič z Nacionalnega inštituta za biologijo Morske biološke postaje Piran. Slovensko morje je, tako kot ves Tržaški zaliv plitvo, s svojstveno dinamiko voda in, tako v preteklosti kot danes, zelo obremenjeno zaradi različnih dejavnosti. Če bi želeli dobiti npr. 100 l/s pitne vode, bi morali vsako sekundo načrpati 200l morske vode, v kateri je veliko drobnih živih bitij, ki bi bila uničena, je opozorila dr. Janja France, prav tako z NIB MBP. Planktonski in drugi majhni organizmi namreč prihajajo v sistem razsoljevanja skupaj z vodo. Tega tudi filtri ne morejo preprečiti. Razsoljevalne naprave potrebujejo tudi energijo in torej prispevajo k izpustu CO2.

To so bili glavni argumenti nasprotovanja, a smo se prisotni strinjali, da pride v primeru nesodelovanja države pri reševanju problematike v poštev tudi razsoljevanje. Potrebno pa je dobro pretehtati vse možnosti, izbrati primerno lokacijo za črpanje morja in izpust slanice (omenjena je bila možnost mešanja z vodo iz čistilne naprave, kot primerna lokacija pa Koper).


Udeleženci okrogle mize

Pogovarjali smo se tudi o možnosti recikliranja odpadne vode za potrebe oskrbe in se vprašali, zakaj se ne uporablja vsaj za zalivanje? Izr. prof. dr. Dušan Žagar (UL FGG) je izpostavil problem nepoznavanja primesi v odpadni vodi, ki jih čistilne naprave ne očistijo. Lahko se uporablja npr. pri zatravljenju zelenic, za pridelavo hrane pa ni dovolj raziskav o možnem škodljivem vplivu. V nadaljevanju smo v diskusiji z občinstvom slišali veliko kritik na račun države in njenih organov, ki »ignorirajo« pobude iz lokalnih skupnosti ter pripravljene predloge rešitev in ne izvajajo nalog glede upravljanja z vodami. Slišali smo veliko argumentov proti delnemu reševanju oskrbe z vodo z razsoljevanjem in za to, da se izvedejo že načrtovani celovitejši ukrepi. Z veliko mero odobravanja je bila sprejeta možnost gradnje zadrževalnika, ki bi zagotovil potrebno dodatno vodo za oskrbo s pitno vodo oziroma jo v primeru onesnaženja rižanskega vodnega vira v celoti zagotovil, omogočil vodo za namakanje, gašenje požarov v naravi idr.

Kot kažejo trendi zmanjševanja padavin, rasti temperatur in izhlapevanja, lahko v prihodnje pričakujemo manj vode v strugah in na izvirih, zato bodo zadržane padavine še kako dragocene. Najdražja je voda, ki je ni, smo slišali vsaj dvakrat.