Oddelek za geografijo UP Fakultete za humanistične študije je v ponedeljek izvedel okroglo mizo z nadvse pomembno temo, z naslovom Bo razsoljevanje morske vode v prihodnosti zagotovilo oskrbo z vodo v slovenski Istri?

Razsoljevanje je po podatkih Rižanskega vodovoda Koper še »v povojih«, odprtih ostaja veliko vprašanj in zagotovo bo trajalo več let, da se bodo uredile tudi formalnosti za umestitev v prostor in obratovanje. Za presojo projekta razsoljevanja je bilo seveda še prezgodaj, želeli pa smo si pridobiti vsaj osnovne informacije.

Prof. dr. Mitja Brilly s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani (UL FGG) je predstavil napredek v tehnologiji razsoljevanja in znižanje stroškov, vendar nas z mnenjem, da je možno negativne vplive na okolje v veliki meri omejiti, znanje in tehnologija sta namreč zelo napredovala, in da bo potrebno za oskrbo z vodo tudi »nekaj žrtvovati«, ni prepričal o razsoljevanju kot pravi izbiri za reševanje vodooskrbe v slovenski Istri.

Govorniki okrogle mize o razsoljevanju morske vode
Govorniki. Foto: UP FHŠ.

Slanost vode, ki bi se iz razsoljevalne naprave vračala v morje, bi bila namreč vsaj dvakratna, torej nad 70 ‰, vsebovala pa bi tudi kemikalije, ki se uporabljajo v postopku priprave vode. Eno in drugo bi škodovalo življenju v morju, zlasti na morskem dnu (slana voda bo namreč potonila in odtekala pri dnu), na kar je posebej opozoril izr. prof. dr. Vlado Malačič z Nacionalnega inštituta za biologijo Morske biološke postaje Piran. Slovensko morje je tako kot ves Tržaški zaliv plitvo, s svojstveno dinamiko voda in, tako v preteklosti kot danes, zelo obremenjeno zaradi različnih dejavnosti. Če bi želeli dobiti npr. 100 l/s pitne vode, bi morali vsako sekundo načrpati 200 l morske vode, v kateri je veliko drobnih živih bitij, ki bi bila uničena, je opozorila dr. Janja France, prav tako z NIB MBP. Planktonski in drugi majhni organizmi namreč prihajajo v sistem razsoljevanja skupaj z vodo. Tega tudi filtri ne morejo preprečiti. Razsoljevalne naprave potrebujejo tudi energijo in torej prispevajo k izpustu CO2.

To so bili glavni argumenti nasprotovanja, a smo se prisotni strinjali, da pride v primeru nesodelovanja države pri reševanju problematike v poštev tudi razsoljevanje. Treba pa je dobro pretehtati vse možnosti, izbrati primerno lokacijo za črpanje morja in izpust slanice (omenjena je bila možnost mešanja z vodo iz čistilne naprave, kot primerna lokacija pa Koper).

Pogovarjali smo se tudi o možnosti recikliranja odpadne vode za potrebe oskrbe in se vprašali, zakaj se ne uporablja vsaj za zalivanje? Izr. prof. dr. Dušan Žagar (UL FGG) je izpostavil problem nepoznavanja primesi v odpadni vodi, ki jih čistilne naprave ne očistijo. Lahko se uporablja npr. pri zatravljanju zelenic, za pridelavo hrane pa ni dovolj raziskav o možnem škodljivem vplivu.

Udeleženci okrogle mize o razsoljevanju morske vode
Udeleženci. Foto: UP FHŠ.

V nadaljevanju smo v diskusiji z občinstvom slišali veliko kritik na račun države in njenih organov, ki »ignorirajo« pobude iz lokalnih skupnosti ter pripravljene predloge rešitev in ne izvajajo nalog glede upravljanja z vodami. Slišali smo veliko argumentov proti delnemu reševanju oskrbe z vodo z razsoljevanjem in za to, da se izvedejo že načrtovani celovitejši ukrepi. Z veliko mero odobravanja je bila sprejeta možnost gradnje zadrževalnika, ki bi zagotovil potrebno dodatno vodo za oskrbo s pitno vodo oziroma jo v primeru onesnaženja rižanskega vodnega vira v celoti zagotovil, omogočil vodo za namakanje, gašenje požarov v naravi idr.

Kot kažejo trendi zmanjševanja padavin, rasti temperatur in izhlapevanja, lahko v prihodnje pričakujemo manj vode v strugah in na izvirih, zato bodo zadržane padavine še kako dragocene. Najdražja je voda, ki je ni, smo slišali vsaj dvakrat.

Dr. Valentina Brečko Grubar, UP FHŠ